V vrtcu pojemo

BELE SNEŽINKE 

1. Bele snežinke, zvezdice bele,
padajo, padajo tiho z neba.

2. Zvezdice bele čuvajo zemljo,
čuvajo v zemlji nam skriti zaklad

3. bele snežinke, beli metuljčki,
iščejo iščejo pot do sveta.

4. Beli metuljčki nosijo sanje,
sanje in misli na zlato pomlad.

Zaradi besedilne zahtevnosti in obsežnosti pesmi pojemo z otroki prve starostne skupine le prvo kitico.

SNEŽINKE 

1. Tiho tiho padajo zvezdice bele z neba.
2.Rahlo rahlo legajo drobne snežinke na tla.

Pesem je razpoloženjska, ob petju lahko otroci z gibanjem rok gibalno izražajo rahlost padanja in dotikanja snežink.

NINA NANA

Nina nana,
muca je zaspana,
je prišla tiha noč,
_______  lahko noč!

Nina, nana, _______
je zaspan/a,
očke naj zaspe,
sanjati začne.

TRI MAJHNE ŽABICE

Tri majhne žabice na kamnu so sedele,
z muhami se basale in dobro se imele.
Ena v vodo je skočila in si krake namočila.
Dve majhni žabici sta rekli ti, ti, ti.

VSAKA ZVEZDA NA NEBU

Vsaka zvezda na nebu zamiži,
teta Luna pokima, se zasmeji.
Pogasili smo vse luči,
da naš/a ______ lahko zaspi.

Pa naj zaspi, naj skrije svoje male oči.
Pa naj zaspi, da se malo srce umiri,
In naj sanja le o lepih stvareh,
Ko sonce zbudi, ga na ustih bo smeh.

Vsaka zvezda na nebu zamiži,
_______ kužek zalaja, se poslovi.
V kraljestvu škratov, sanj in vil,
Ga nese sila nevidnih kril.

MIŠKA

Jaz sem mala miška,
saj me vsak pozna.
Moja stara hiška
luknji dve ima.
Škrap, škrap, škrap,
grem z dežja pod kap.

Skozi prvo luknjo
veter se podi,
a pri drugi luknji
črni muc preži.
Škrap, škrap, škrap,
grem z dežja pod kap.

Včasih dežek pada,
mokro je povsod,
jaz pa mala miška
grem na dolgo pot.
škrap, škrap, škrap,
grem z dežja pod kap.

BIBARIJE

Pika, pika, pičica. (s kazalcem malčka “pikamo” po nosku)
To je lepa sličica. (s kazalcem otročku obkrožimo obrazek)
Majhna ušeska. (otroka rahlo pocukamo za ušeska)
Dooolgi vrat. (s prstom ga pobožamo po vsej dolžini vratu)
A po glavi ves kosmat! (skuštramo ga po laseh)

KUŽA PAZI

Kuža pazi, z repkom miga, vstane, leže, tačko da.
Hišo čuva, jezno laja, ko nikogar ni doma.
Ko pa Jurček cicibanček truden se odpravi spat
kuža naš pred vrata leže da ne vzame Jurčka tat.